Travelling sustainably through the Alps

Turistično backpackanje po Alpah

Dan 1: Pešačenje čez pol države, Luzern – srednjeveško mesto 1

Vstopila sva na nočni vlak iz Jesenic, in najina dogodivščina se je začela. Z bolj malo spanja zaradi razburjenja sva prispela do prve nove države. No, peljala sva se čez njo. Vlak je ustavil v Švici, v Buchs-u, v naslednji novi državi, ki sva jo prvič obiskala. Od tam sva v Lihtenštajn odšla kar peš. Zanimive so se nama zdele nekatere cerkve, univerza, pokrajina, avtomobili, glavno mesto in grad Vaduz, za pot iz države pa sva prečkala stari renski most pri Vaduzu. Popoldne sva šla na vlak, s katerim sva s prestopom v Zürichu pripotovala do Luzerna. Tam sva z užitkom raziskovala različne ulice in se nagledala čudovitih srednjeveških stavb, znamenitega mostu Kapellbrücke-ja in prav tako zanimivega mostu Spreuerbrücke-ja, obzidja, stražnih stolpov in ogromnega kipa Leva iz Luzerna.

Dan 2: Luzern – srednjeveško mesto 2, Interlaken – mesto med dvema jezeroma, Zobata železnica, Grindelwald – mesto brunaric

Zjutraj sva obiskala še zadnji stražni stolp s katerega je krasen razgled na staro mesto, srečala sva lame in jake, nato pa se z vlakom odpeljala do Meiringna, kjer sva si mislila pogledati muzej Sherlocka Holmesa, a je bil na žalost zaprt, zato sva šla z vlakom hitro naprej do Interlakna. Mesto ima izjemno zanimivo lego med dvema velikima jezeroma, kar pa mu daje poseben čar in sproščenost. Z najino prvo vožnjo z zobato železnico sva se nato povzpela do Grindelwalda. Pot je bila zanimiva, popeljala pa naju je v nov svet pod vrhove visokih tritisočakov in štiritisočakov. Naselje so sestavljale mnoge brunarice, v eni izmed njih je bil najin hotel. Z razgledom na gore in ledenik je bilo to najino najlepše prenočišče na potovanju. Za popoldanski pohod sva si izbrala bližnjo destinacijo in po dobri uri hoje sva dosegla čudovit razgled na pokrajino. Gorski zrak nama je dal novih moči za nadaljevanje pustolovščine.

Dan 3: Pohod, svizci, slap, najvišja železnica v Evropi, gore

Tretji dan sva namenila hribolazenju. Za smer sva izbrala Kleine Scheidegg, prelaz z višino 2061 m nad morsko gladino. Vremenska napoved ni bila najboljša, bilo je pretežno oblačno, a se je sonce vseskozi kazalo med oblaki. Odločila sva se za bolj sigurno pot in sledila smerokazom za pot ob železnici, ki je peljala vse do na najinega cilja in še dlje, do vrha gorskega prelaza Jungfraujoch z višino 3466 m na morjem. Pri železniški postaji Alpiglen sva srečala svizce, hkrati pa prišla na razpotje, kjer sta obe poti vodili do najinega cilja. Desna krajša pot po cesti, in leva, daljša pot, mimo slapa in pod vznožji gora. Ker je vreme še vedno dobro kazalo, sva izbrala daljšo in niti malo nama ni bilo žal. Pot je nudila krasne razglede, zanimive naravne vodne kanale in krasno pot po naravi. Pred ciljem sva se odločila, da zavijeva še do postaje Eigergletscher na višini 2320 m od koder se nama je odprl pogled na krasen ledenik, med oblaki pa se nama je pokazal tudi vrh Jungfrau. Očarana od vseh razgledov, sva se spustila do cilja Kleine Scheidegg. Za pot nazaj sva izbrala cesto, na razpotju, zopet pri Alpiglenu, pa sva se odločila za daljšo gozdno pot. Popeljala naju je mimo ledeniškega vintgarja. Napolnjena z vsemi čudovitimi stvarmi, ki sva jih doživela sva se oba strinjala, da sva izbrala čudovito pot in destinacijo za najin izlet. V dolini je začelo rositi, a naju to sploh ni motilo. Vreme je bilo cel dan idealno za pohod in malček dežja na poti do hotela nama razpoloženja ni pokvarilo.

Dan 4: Zamuda vlaka, nadomestni avtobus, Golden pass – retro vlak, Montreux – morsko vzdušje, Ženeva brez fontane

Zjutraj sva hitela na vlak, a se je malce zapletlo. Na železniški postaji so sporočili, da je prišlo do posebnega dogodka, in da bomo morali prestopiti na naslednji postaji. Prišlo bo do zamud. Informacije so se med potjo spreminjale, na koncu pa smo od vsega tega imeli le 4 minutno zamudo pri prihodu do Interlakna. Od tam sva presedla na vlak za Zweisimmen, vlak pa je bil presenetljivo prazen. Kmalu sva ugotovila, zakaj. Po dveh postajah smo morali na nadomestne avtobuse, zaradi del na progi. Prihod na cilj je bil pol ure kasneje, kot bi bil sicer, zato sva morala na naslednji vlak. Ko pa je ta pripeljal, nama za zamudo ni bilo prav nič žal. Golden pass vlak do Montreuxa je bil, kot so nama povedali,s pred kratkim prenovljenimi vagoni starodobnega videza, kar je celotno pot naredilo zares posebno. Proga nama je bila zelo zanimiva. Ko pa sva prispela do Motreuxa, se nama je odprl razgled na ogromno Ženevsko jezero. Celotno območje je dajalo obmorski občutek. Ogledala sva si grad Chillon, rožnato promenado, kip Freddieja Mercuryja in L’Eglise St Vincent, kjer sva ravno naletela na vajo dveh glasbenikov orglista in čelista, ki sta ustvarila prav posebno čarobno vzdušje. Nato sva šla na vlak do Ženeve. Kar nekaj časa sva iskala znamenito fontano, ko sva le ugotovila, da je ugasnjena. Nato odšla raziskovat. Ogledala sva si rožno uro, katerdralo sv. Pierra, mimo naravoslovnega muzeja in muzeja umetnosti in zgodovine, rusko ortodoksno cerkev, park Bastoins in zid reformacije, kjer sva v parku odigrala tudi šahovsko partijo.

Dan 5: Ženeva s fontano, Mont Blanc, Urad združenih narodov, Brig, Zermatt, Matterhorn

Zjutraj sva se odpravila ob reki do jezera in hitro sva zagledala znamenito fontano. Ko sva opazila, da se avtobusno postajališče imenuje Mont Blanc, sva ga v daljavi tudi zagledala – sijoč in izstopajoč, mogočen vrh Mont Blanca. Ogledala sva si cerkev Notre Dame. S tramvajem sva se odpeljala še do sedeža združenih narodov in znamenitega polomljenega stola. Nato pa na vlak do Briga, kjer sva si pogledala nekaj cerkev, palačo Stockalper in mestni trg. Kmalu pa sva nadaljevala z vlakom do Zermatta. In že na poti tja sva ga zagledala – znameniti Matterhorn. Bilo je jasno, le majhen oblaček je skrival vrh. V Zermattu je bila njegova posebnost takoj opazna, mesto brez avtomobilov. Na hitro sva si ga ogledala, naredila načrt za naslednji dan in se zgodaj spravila k počitku za dolg naslednji dan.

Dan 6: Gore, ledeniki, 3135 m visoko!, popolno vreme, ledeniški vrt, pogum za viseči most, rösti

Zgodaj sva začela svoj nov pohodniški dan. Namenila sva se na planjave nad Zermattom, ker pa nisva vedela koliko časa in energije nama bo vzela pot nazaj, sva naredila le približen načrt smeri izleta. Hitro nama je šlo, z veliko motivacije, saj sva imela povsem jasno vreme in vedno znova so se nama odpirali krasni razgledi na Matterhorn. Zato sva nadaljevala s hojo in se vzpenjala vedno više. Pot ni bila zahtevna, vzpon postopen, in sploh se nisva zavedala, kako visoko pravzaprav sva. Vmes sva srečala trop prav posebnih ovac z belo dlako in črnimi glavami, ki so se nama zdele zanimive. Ves čas se je vzporedno z nama vzpenjala tudi zobata železnica in vsake toliko časa sva srečala kakšen vlak. Povzpela sva se vse do vrha Gornergrata, ki ima 3135 m nadmorske višine. Nuša je bila prvič nad 3000 m, a je bil za naju oba to zares poseben vzpon. Z vrha se nama je odprl pogled na ledenike, zasnežene štiritisočake, vidljivost pa je bila sijajna. Spustila sva se po drugi poti, mimo jezera Riffelsee, nato pa v ledeniško dolino, v ledeniški park, kjer sva si imela možnost ogledati različne oblike v naravi, ki jih je v preteklosti ustvaril tamkajšnji ledenik. Za nadaljevanje sva si izbrala smer, kjer sva sprva potrebovala nabrati pogum, da sva lahko prečkala 100 m dolg viseči most. Največja višina do tal je bila 90 m, kar pa naju ni ustavilo. V Furiju sva si lahko ogledala tudi tradicionalne lesene koče. Izlet je bil nepozaben, čaroben. Da pa sva ga proslavila, sva za večerjo poskusila tradicionalno švicarsko jed rösti, ki je pretežno iz krompirja, s sirom in šunko. Jed nama je bila zelo všeč in nedvomno jo bova poiskusila narediti tudi sama. Za konec dneva sva še na hitro raziskala Zermatt, nato pa v posteljah v trenutku zaspala.

Dan 7: Glacier express – reklamne informacije, dan za počitek, St. Moritz – deževno popoldne

Za eno od železnic sva si izbrala Glacier express. Z njim sva potovala od Zermatta do St. Moritza, kar je trajalo približno 8 ur. Vlak je bil udoben s panoramskimi stekli, med potjo pa si lahko s slušalkami poslušal informacije o krajih, mimo katerih smo se vozili. Obema se je zdelo zelo zabavno, kako so vse informacije napeljali na promocijo izdelkov, ki so jih nudili na vlaku. Vse dni sva bila cele dneve na nogah, tako da je bilo zelo dobrodošlo, da sva za spremembo lahko le sedela, hkrati pa veliko videla. V St. Mortizu sva odpešačila do hostla, kmalu za tem pa je začelo deževati. Kljub temu sva si na hitro odšla ogledati še mesto.

Dan 8: Bernina pass – najlepša vožnja, Poschiavo – gospod Luminati, pizzoccheri, najglasnejša vožnja z vlakom, Chur, Zürich

Zjutraj sva šla na vlak iz St. Moritza do Poschiava, ki gre čez prelaz Bernina. Pokrajina v tem predelu Švice naju je popolnoma očarala. Zeleni pašniki, zasnežene gore, jezero, ledeniki in slapovi. Kljub vsemu, kar sva že videla, naju je spet osupnila lepota narave, mimo katere smo peljali z vlakom. V Poschiavu se je klima povsem spremenila. Zrak je bil dosti toplejši kot na drugi strani prelaza, pokrajina pa zeleno poraščena. Tam naju je na železniški postaji pričakal gospod Cassiano Luminati, ki nama je prijazno razkazal kraj in nama razložil zgodovino ter pomen naselja. Celotno področje nama je bilo izjemno všeč, in sklenila sva, da se sigurno še vrneva tja. Tam sva izkoristila posebno poletno ponudbo, ki nam jo je pripravila ekipa Youth Alpine Interrail, za brezplačen obrok značilne jedi za to pokrajino – Pizzoccheri. Jed je bila izvrstna, ljudje pa izjemno prijazni. Vse skupaj si bova zapomnila za vedno. Vlak, ki naju je peljal nazaj čez Bernino pa je bil prav poseben. Peljala sva se v vagonu brez strehe, kar je bila enkratna izkušnja, s čudovitimi razgledi, hkrati pa je bila to tudi najbolj glasna vožnja z vlakom, ki sva jo doživela. V tunelih je zmanjkalo luči, hrup pa je bil komaj znosen. A seveda je bilo vredno. Z dvema prestopoma sva prispela do Chura. Tam sva si šla ogledati staro mesto, bolj zanimive stavbe, naju pa je kmalu pregnala nevihta in nadaljevala sva pot z vlakom do Züricha. Ogledala sva si znamenitosti v bližini železniške postaje, nato pa sva z nočnim vlakom zapustila Švico in se odpravila še na enodnevni izlet na Dunaj.

Dan 9: Dunaj, shopping, pot domov

Za zadnji dan sva se odločila, da na poti domov narediva še »majhen« ovinek na Dunaj. Oba sva že bila tam, a oba le na hitro in si ga še nisva uspela dobro ogledati. Odšla sva do nekaj cerkev, opere, mestne hiše, katedrale, mestnega parka, in na veliko mestih naju je presenetilo število klopic v parkih, ki so praktično tvorile ograjo. Odločila sva se, da za spominek poiščeva primerek modelne železnice, ki bi dopolnil mojo zbirko, a nisva imela sreče pri iskanju specializiranih trgovin. Nekatere so bile zaprte, eno pa so celo prestavili iz lokacije, za katero podatek sva našla na spletu. Na koncu sva v eni izmed trgovinic našla miniaturno hišico, ki bo krasila maketo železnice, tako da je bil zaključek najinega iskanja super. Še malo sva brskala po trgovinicah, potem pa sva že morala pohiteti na vlak. Ko sva se tako vozila proti domu, naju je občutek, da se potovanje izteka, težil. Pogovarjala sva se o vsem kar sva doživela, videla in prepotovala. Celotna izkušnja nama je bila zelo všeč in oba sva neizmerno uživala. Na koncu sva že začela razmišljati, kam vse bi lahko šla naslednjič. Ko sva prišla domov, sva kljub temu zadovoljno počila, ponosna na svojo čudovito alpsko dogodivščino.

Anže Rakovec

Back To Top

YOALIN

#yoalin
#alps
#sustainabletravel

Follow us